»Vsak od staršev se z diagnozo, zdravljenjem in tudi z izidom zdravljenja spopada drugače, po svoje. Na splošno pa bi lahko rekli, da je na začetku za vse diagnoza raka pri otroku velik šok. Sprašuješ se, kaj si naredil narobe, zakaj je zbolel ravno tvoj otrok ipd.«
»Večina staršev se relativno hitro pobere, ker niti nima izbire. Otrok namreč ob sebi v teh težkih trenutkih potrebuje močnega in pozitivno naravnanega starša.«
»Seveda pa se, ko so sami s svojimi mislimi, spopadajo s strahovi, občutkom nemoči, bolečino ob pogledu na izčrpanega otroka. Na koncu pa je seveda vse odvisno od izida zdravljenja.«
»Naj se ne obrnejo stran, če bodo vprašanja pretežka ali pa takšna, na katera ne želimo odgovoriti, bomo to povedali na lep način. Ni neumnih vprašanj, treba je pristopiti in vprašati, ne pa za hrbtom nekaj govoriti.«
»Odpoklicani so iz vrtcev in šol, šolajo se doma in v bolnišnični šoli. Res je, da smo prišli v digitalno dobo, ko so lahko v stiku prek spleta, a to še zmeraj ni isto, pristen stik v živo zelo manjka.«
»Kadar gre za tumorje v možganih, zdravljenje mogoče pusti kakšne posledice, velika večina tistih, ki se pozdravijo, pa so, bom rekla v narekovajih, normalni. Veliko jih tudi pozabi, da so bili sploh bolni, in gredo v življenju brez težav naprej.«
